''Franca, ti ne boš fajn foter''

Ne, ni ok. Vse to, da si govorimo, da en človek nič ne spremeni. Da pogledamo stran. Da se zgovarjamo, da tako ne bomo mogli pomagati, da je borba s sistemom samo še en Franckin tek za vozom, da tako pač je in, da vse bo. Da nekako bo. In potem kar ni. Ni, ker smo strahopetni, egoistični, vzvišeni idioti, ki smo si ta sistem sami nakopali na svoja pleča (bedre in genitalije). In zdaj samo skomignemo z rameni in ... Gremo dalje. Sosed pretepa ženo, mulci trpinčijo psa, sošolci nadlegujejo vse kar ima manj od njihove polovice mišice, politiki nam jebejo državo, starejšo gospo oropajo in pretepejo na ulici - pred 'ljudmi' in ... Mi gremo dalje. Prepričani, da smo s tem, ko smo pogledali stran naredili najboljše možno. Saj je za nas neobstoječe in klinc gleda tiste, ki so pa vse to občutili.Danes ne maram ljudi. Ker sem imela veliko čast dialoga z eno posebno vrsto, ki me je res spravila v skušnjavo, da bi si slovenske zapore ogledalo od znotraj. Čeprav bi verjetno za napad na človeka v naši državi dobila samo kak mesec družbenokoristnega dela. Jaz razumem. Vse na svetu in še preveč. So ljudje, ki ne marajo živali. Ne marajo otrok, starejših, rozin, kroksov in nedeljskih večerov. Razumem. Jaz tudi ne maram pajkov in zato jih ne gojim. Ne maram laganja pa ga ne izvajam. Ne maram tangic in jih ne nosim. Ne maram bednih ljudi in se z njimi ne družim. Meni se zdi ta logika kar solidna in načeloma se je do zdaj, vsaj pri meni, odlično izkazala. Jaz imam res rada živali. Mogoče bolj kot se nekaterim zdi normalno, a normalno je za mene nekje na istem nivoju kot puloverji iz pliša (pa ne zasmehujem tistih, ki to nosijo, no ... Večinoma jih ne :)). Skrajno mi gre na živce, ko mi ob mojih hotenjih za izboljšanje pravic živali utruja s pravicami ljudi. Ja. Vem, da so tudi ljudje zatirani in brez pravic. Vse mi je jasno. In tudi na tem področju se borijo in sama bom izdelovala plakate, ko bo treba na tak boj. S flumekom si bom popisala čelo, zažigala slike politikov ter kričala parole. Če se borim za živali, to ne pomeni, da se za ljudi borim manj. Dejansko sploh ne vem kaj to pomeni in sploh nimam želje, da bi pomenilo karkoli več od tega, da mi je mar. Da se mi zdi grozljivo, da se ljudje izživljamo nad temi bitji, ki so nam primorana zaupati. Nam. Idiotom mileniuma, ki tako njih kot tudi nas same vodimo v ... bedo. Vse kar bi si želela je to, da se ljudje znajo ocenit. Da se postavijo pred ogledalo in si rečejo:"Franca, ti ne boš fajn foter. Pa veš kaj? Tudi za pesa ne boš znal skrbet. Franca, ti boš kar sam in dobro ti bo. Tebi in tistim, ki jim ne boš zajebal življenja." Vem, utopična misel. Kot je utopično to, da bi uvedli kazni, ki bi tiste, ki mučijo živali postavile pred dejstvo, da se bo ista tortura dogodila njim. Zob za zob. In ne bi na tej točki s pridigami o človeškosti, ker ta je že svoje ime fasala iz meni povsem neznanih razlogov. Človeškost se je poslovila pri vžigu plinskih celic, pri prvi kapljici krvi zaradi milimetra zemlje, pri posilstvih otrok, pri izživljanju nad živalmi, pri ... našem ignoriranju ali celo povzročanju bolečine drugim.Je to res svet, ki smo ga hoteli? Da bodo v njem rajali psihopati, ki jih bomo vsake toliko prijazno udarili po rokici in jim rekli fuj? Do naslednjič. Ker naslednjič bo.Ne poglej stran. Mogoče boš s tem rešil čistokrvnega pohorskega bevskača, omo od Nine, otroštvo od Roka, spomine od tete v trafiki ter mojo vero v ljudi. Mogoče ne boš rešil nič ali pa ves svet.Od nekoga svet.