Jaz in moji odlično izbrani moški

Iskreno maram trenutke razsvetljenja. Ko spoznaš nekaj tako preprostega, da te res čudi, da nisi videl povezav že poprej. Eden izmed trenutkov čistega razsvetljenja je recimo zame bil takrat, ko sem dojela, da v eni slovenski pesmi gospod ne zahteva še ene runde čaja, temveč pravi naj mu rundo prinese točajka. Torej natakarica. Ah. Ti mali momenti, ki spremenijo dojemanje. Dobro, obstajajo seveda tudi takšni, ki nosijo bolj pomembne posledice kot je zgolj razumljenost besedila. Katarza je takšna dvorezna prostitutka. Po svoje. Po eni strani spregledaš, po drugi strani pa se zaveš, da si en čas slepo lutal po svetu in si nabiral modrice na vseh neslutenih vogalih. Ampak seveda smo navijači velikega spoznanja, ki zaloputne vrata nevednosti. Seveda si želimo napredovanje in kakopak osebnostno rast, ki nas bo vzporedno trepljala še po ramenih bližnjih in ne samo tebi lastnih. Moje veliko spoznanje se nanaša na izbiro moških, ki sem jim namenjala svojo pozornost. O bog, ta grozovita napaka. Če pogledam zdaj. Ker, ko sem gledala poprej, bi jim moj um (pod velikim pritiskom srca) spoliral čevlje, nadel tiaro in jih proglasil za svete duhove, ki me bodo vodili čez jezero pogube do življenja polnega večne sreče in seveda filmske ljubezni.Da, jaz bi bila tista, ki bi iz teh neobrušenih diamantov izbezljala najboljše. In oni bi to vedeli ter me na leteči preprogi strastne hvaležnosti za vedno častili kot boginjo in me ljubili na način, ki ga tekom svojih dramatičnih vlog ni izkusila niti sama Julia Roberts. Da, vse to bi si dali ... jaz in moji odlično izbrani moški. Ne vsi naenkrat, kakopak. Ampak lepo vsak separatno v času njegove vladavine v kraljestvu mojih zblojenih misli. A, ko pogledam zdaj - vidim drugače. Vidim kup moških, ki bi separatno (ali pa morbit tekom let tudi družno, ker bi jih pobirala s ceste kot zapuščene, ranjene pse) živeli v moji hiši in čakali. Čakali, da pridem iz službe in jim povem kakšno vreme je zunaj. Da jim pripravim hrano za katero se sami niso zmogli odločiti, da jim preberem časopis, ki ga sami raje niso, ker niso vedeli katero čustvo bi bilo pravo za določeno novico, da jim povem, da so moji junaki, ker četudi ne počnejo čisto nič, je dovolj to, da sploh so. Tu in zdaj in na ramenih moje družine in mene. In, da mi je odlično, če nikoli ne bom imela otrok zaradi tega, ker jih obveznosti plašijo. Da je hiša brez fasade idilična in zagotovo ne pokazatelj njihove nesposobnosti sprejetja preproste odločitve za eno barvo. Da je vse tako kot mora biti ... ker so z mano.In, da me druge ženske ne motijo, dokler jih natepavajo res samo zato, da so na koncu dneva prepričani, da sem zaenkrat še vedno jaz številka ena. Da mi nikoli ni bil problem pozabiti na svoje sanje, zato ker jih oni niso imeli že v samem štartu. Ker so potrebovali nekoga za 24urno oskrbo, ki je poljubljal njihove ranice in prenašal drobljenje lastnega dosežka zavoljo rasti njihovega ega. Ne, sploh ni problema. Sploh je odlično in obožujem dan, ko sem si vas navlekla v svoje življenje. Četudi se včasih niste po nekaj dni javili, ker je že samo dihanje za vas prevelika obligacija in se resnično sprašujete, če ne bi morda sebe priklopili na stroj, ki bi to drastično početje prevzel namesto vas. Pa kaj, če se bomo morali preseliti v prikolico in bova z mojo mamo divje delali na vseh vročih linijah po Sloveniji, zato da boste vi opuščali hobi za hobijem (ki mu boste predrzno na čase celo rekli služba) in bo mojemu očetu vsake toliko hrepeneče potoval pogled od kabla do vašega vratu. Saj pa sem si vas zbrala, ker ... ker sem vedela, da vas lahko rešim. Pred svetom in predvsem ... pred samim sabo.Da, to sem vedela in zdaj bi vas lahko ljubila v vsem vašem 'ne vem, kdo sem, kam grem, če sploh bi in, če bi - bi res s tabo vpraša vprašaj vprašaj vprašaj vprašaj vprašaj vprašaj' sijaju. Mhm, lahko bi vas ljubila ravno toliko kot bi vi ljubili sami sebe ... a moje veliko razsvetljenje - pa saj tega nočem. Niti malo. Niti sploh.O ja, včasih potrebujemo ogromno časa, da dojamemo. A je toliko bolj sladko, ko se to zares zgodi. Ves čas sem se spraševala zakaj se stvari iztečejo kot se, zakaj se nekje zalomi in ... zakaj ta prekleta opevana ljubezen ne trka na moja vrata z vsemi gorečimi artikli, ki spadajo zraven. In zdaj malo bolj vem. Ker navkljub svoji pretekli res butasti izbiri potencialnih kandidatov verjamem v eno stvar. In sicer to, da ti mora človek, ki je v tvojem življenju tako velik in pomemben del dati nekaj brez da to zahtevaš in brez da sam ihteče iščeš med ponudbo njegovega ničesar. Dati ti mora potencial, da zrasteš kot človek. Slednje pa je precej težko, če na svojih ramenih nosiš odločitve za svoje in tuje življenje ter se sprašuješ. Sprašuješ sebe in svet milijon stvari, ki ti nikoli ne bodo jasne, ker niso jasne niti ljudem, ki ta vprašanja mečejo v svet zavoljo svojega posebnega načina. Ker, ko preostali svet udriha, ko padaš in iščeš in, ko rabiš nekaj česar še nisi srečal, je dobro, da je človek s tabo nekdo, ki si ne obuje coklov za dodaten skok po tebi.Kar hočem povedati je to, da lahko živim v prikolici, lahko izrezujem male figurice iz borovega lesa in jih prodajam na nedeljskem sejmu ob štantu z vijolicami, lahko imam psa po imenu Bokser in na WC papirju motiv bagerja. A vse to le s človekom, ki ... ki zmore sam izbrati - mene in ta prekleti WC papir.