Povodec za ljudi

Nekatere ljudi imaš tako rad, da bi jih kar zadušil.

  • Kolumna

Ugotovila sem, da sem občasno rahlo posesivna. In to ne samo do partnerja, ampak nasploh do ljudi do katerih mi je mar. To ne pomeni, da bi jih nagačene postavili na svojo nočno omarico ali pa jim kupila raznobarvne povodce ter jih sprehajala stran od drugih, ampak da me občasno zanese, če preveč svojega časa preživijo z drugimi. Slednje zveni samo procent manj psihopatsko kot poprej našteto, vem.

Pa saj, dejansko gre za nek pokazatelj tega, da mi veliko pomenijo in, da bi z njimi rada preživljala svoj in njihov dragocen čas. Ampak seveda se hkrati zavedam, da kar v sami teoriji zveni luštno in kot dokaz pristne naklonjenosti, zna v praksi biti vse prej kot prisrčno. Ker nenazadnje občutku posesivnosti večinoma sledijo izbruhi očitkov in povsem neprimernega zahtevanja po bližini. Nič ni manj seksi kot ženska, ki z dvignjenim prstom laja, da nekdo z njo ne preživlja dovolj časa. In nihče si s tako osebo ne želi preživljati manj časa kot napaden osebek. Nenazadnje ni prijetno, da daš nekomu vedeti, da ga pogrešaš na način, ki mu ne grozi, da ga bo na koncu vajinega druženja družina lahko identificirala še samo po zobeh.

Skratka. Sama se še vedno učim umetnosti tega, da imam ljudi lahko rada tudi, če jih s svojo ljubeznijo ne zadušim. In predvsem, da me imajo takšno mnogo bolj radi drugi (tudi policisti, ki se ne rabijo ukvarjati s prepovedmi približevanja :)). Ker nekako je res, da so tisti, ki se vračajo k tebi prostovoljno in brez tvojega patetičnega opominjanja na lasten obstoj, pravi ... partnerji in prijatelji. Nenazadnje je pa lepa misel to, da je nekdo s tabo rad dejansko zaradi tega, kar si in ne zaradi tega, kar mu v nasprotnem primeru grozi.

Nekako skušam nase vedno bolj gledati kot na sarmo. Večini pašem samo ob posebnih dogodkih.

Poslušate
LOST ON YOU
LP