Kupila bi si bungalov v Banovcih

Različni nivoji hotenja.

  • Kolumna

Pridejo dnevi, ko se postavim pred ogledalo, si potegnem hlače do prsi in si rečem: ”Mmm, si seksi”. In pridejo dnevi, ko si ne lažem. Pridejo dnevi, ko prebiram horoskop zase in tistega, ki mi je trenutno v mislih in skušam razbrati ali se ujema ali ne. Večinoma se ne, a niso krive zvezde. Niti ne drugi planeti. In pridejo dnevi, ko pogledam svojega psa in sem iskreno prepričana, da mi bo to dovolj.

Pridejo pa tudi povsem drugačni dnevi. Recimo takšni, ko bi sama sebi podarila en bungalov v Banovcih, kjer bi ob nudističnem predelu poželjivo gledala ostarele pare, ki so v soju vse svoje zgubanosti ostali skupaj. Mogoče z vmesnimi odmiki, zagotovo z mnogimi pomisleki, s celimi vojnami brezglavega hotenja in genitalijami občasno željnimi drugih. A zdaj so tam, nagi in skupaj, kazajoč sebe s svojim.

Ljubim to miselnost. Da si z nekom zmožen deliti sebe na dolgi rok brez da bi pri tem v pivo vmešal strup za podgane, blazino predolgo pridržal na smrčečem obrazu ali pa ga pač lopnil z grabljico tam, kjer po zakonu (in bojda morali) ne smeš. Ljubim miselnost, da se lahko z nekom ljubiš v soju obojestranske neperfekcije.

In sedela bi v tem bungalovu ter s sabo igrala remi, šnops in tvister. Trepljala bi se po rami, da sem do zdaj opravila dobro ter si pisala jezna pisma o tistem česar še nisem naredila. Mogoče bi se tu pa tam tudi jezno pogledala. Brez razloga. Ker sem lepa, ko jezno gledam. 

Je bedno, da se večina življenja (tista manjša večina, ki ni zavita okoli denarja) preriva okoli ljubezni? Verjetno je. A tam v zavetju banovškega bungalova dobi smisel. 

Poslušate
MALO TU MALO TAM
NEISHA