Prekletstvo dosegljivosti

Še pomnite, tovariši ... 

  • Kolumna

A se še spomnite časov, ko vas preprosto ni bilo? Mislim, ste bili, ampak ne dosegljivi za ves svet. Temu se je reklo čas pred mobilnimi telefoni in pred sporočili na Facebooku, ki pametno pokažejo, kdaj so bila prebrana. Ker ne glede na to, koliko je dobrega v tem, da smo lahko v vsakem trenutku na tekočem s tem, kaj se dogaja po svetu in z ljudmi ter, da lahko sproti spreminjamo načrte za kvazi spontana srečanja, je ta konstantna dosegljivost največje breme, ki si ga je moderen človek nakopal na svoja ramena.

Na eni točki namreč več nismo oseba, ki izbira, ampak oseba, ki je vljudnostno primorana. Klic tašče je nekoč bil namreč nekaj, kar si na stacionarnem telefonu pomotoma spregledal in se izgovoril, da klica nisi niti slišal, ker si pripravljal potratno potico. Po njenem receptu. Danes je klic tašče nekaj za kar se moraš samo odločiti, ali ga boš sprejel takoj ali pa spil enega kratkega in jo poklical nazaj. Ker ona ve. Ona ve, davčna ve, siten sodelavec ve, vsi vedo, da si ti videl klic. In, če ga ne vrneš, si ali izjemno nevljuden, neodgovoren ali pa mrtev. Dasiravno si pri nekaterih samo želiš, da bi bil slednje.

Hočem povedati, da je ta konstanta dosegljivost ekstremno koristna, če si ljubosumen, posesiven ali pa zaposlen pri FBI. V vseh drugih primerih pa koristnosti ni. Niti malo, niti sploh. Ker bodimo iskreni, po službi bi radi izklopili. Po družinskem praznovanju bi radi izginili. Po slabem dnevu bi radi samo sublimirali kot modra galica in se za to ne bi opravičevali. Ker se ni zakaj opravičit.

To, da si svoj človek, ki svoj čas razporeja po svojem občutku ni neodgovorno ali nevljudno, je samo prav. 

Poslušate
I'M THE ONE
DJ KHALED FT. JUSTIN BIEBER